»… tudi mi se neprenehoma zahvaljujemo Bogu …«

(1 Tes 2,13)

Danes Cerkev praznuje zahvalno nedeljo. Četudi tega niste vedeli, ste pred oltarjem opazili drugačno okrasitev. Pridelki zemlje in pridnih človeških rok nas opominjajo, da je hvaležnost v ospredju današnje nedelje.

Biti hvaležen za nekaj ali nekoga, če pa je v današnjem času velikokrat vse samoumevno in mi pripada, kajne?!  Zakaj bi mož rekel hvala ženi za zlikano srajco, saj je njegova žena? Zakaj bi žena rekla možu hvala za pokošeno zelenico, saj sta se tako dogovorila? Zakaj bi se babicam in dedkom zahvaljevali, ker pazijo na vnuke, saj to radi in z veseljem delajo?

V tej vsesplošni samoumevnosti ne čutimo potrebe ali nagiba, da bi bili hvaležni za stvari, dogodke, ljudi, …

Pa vendar je hvaležnost še kako potrebna. Ko v lastnem srcu zanetimo iskro hvaležnosti, se ogenj, ki ji sledi, razplamti v svet, v katerem vidimo, koliko nam je darovano, in to v nas budi hvaležnost.

Ko postajamo hvaležni za vse, kar nam je darovano v življenju, se ob tem veselju odpira in širi srce.  Hvaležnost nas napravi širokosrčne – sprejemamo več Božje ljubezni, ki jo lahko potem podarjamo naprej.

»Hvaležnost dá  smisel naši preteklosti, prinese mir današnjemu dnevu in ustvari vizijo jutrišnjega dne«  (Melody Beattie). 

Helena