" Moja duša je žalostna do smrti."

(Mt  26,38)

Romanje v Sveto deželo je zame  nepozabno. Posebej  mi  je ostal v spominu vrt Getsemani. Kadar molim, se "preselim" vanj in k tebi, moj Gospod. Zgornje besede si izrekel prav tam. Presunejo me, kot da bi mi nekdo  zabodel meč v srce.

Takrat pred davnimi leti si želel družbo apostolov, danes pa si želiš naše družbe. In kje smo mi?

Smo v družbi množice, ki te danes, na cvetno nedeljo, pozdravlja z zelenjem in slavilnimi pesmimi ter ti kliče: " Hozana -  pomagaj nam!" Ali v množici, ki kmalu zatem kot drhal kriči: " Križaj ga!"

Nikoli nisem in ne bom razumela, zakaj je na svetu toliko sovraštva, če pa nam je Bog podaril prav vse, celo svojega edinega Sina.

Pridružimo se Jezusu in skupaj z njim molimo za bolj prijazen, ljubeč in  miroljuben jutri.

Ne prilagajajmo se posvetnim trendom, temveč si prizadevajmo za resnico in pravico.
Vzemimo si čas za tišino, da bi v nas rastlo spoznanje o veličini Božje ljubezni.
Nedvomno smo zelo različni, živimo različna poslanstva ... Eno pa nam je vendar skupno. Vsi smo Božji otroci, zato je prav, da v velikem tednu poglobimo odnos z Jezusom, ki je pot,  resnica in življenje.

Naj vse naše misli, besede in dejanja vodijo k tebi, naš Gospod, ki v ljubezni umiraš za nas. Amen.

Erika