»Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?«

Jn 11,40

Če pomislim, kako reagiram v družbi ljudi, ki jim vera ni blizu, opazim, da pogosto kolebam med osebnostjo Marije in Marte iz današnjega evangelija. Večinoma sem bolj Marta, ki se ne zna ustaviti, ki mora konkretno delovati, ki ne zna zgolj sesti, poslušati in motriti v Gospodovi bližini. Okolica (predvsem neverujoča) nas kaj hitro želi prepričati, da je moliti in se duhovno udejstvovati naivno, brezsmiselno in jalovo. Zakaj bi šli v nedeljo k maši, če pa lahko z delom kaj več zaslužimo? Znano?

Kljub temu, da imam včasih slabo vest, češ, česa vsega nisem naredila, se zavedam, da je dejansko še huje, če opuščam izraze vere, v prvi vrsti molitve. Kako bi preživela brez vere, se sprašujem, ko sem se ob kopici dragih mi bližnjih počutila samo, zapuščeno ali izdano? Kako bi vzdržala, ko pritiskov, dela in skrbi ni bilo ne konca in kraja? Kljub očitkom, da z molitvijo zapravljam čas, se sedaj zavedam, da je bilo to edino, res edino, zaradi česar sem lahko normalno in učinkovito delovala med ljudmi.

Verovati je za marsikoga brezpredmetno, življenje v oblakih. A v Jakobovem pismu jasno piše, da je vera brez del mrtva in tudi Jezus sam ni ravno posedal naokrog; bil je človek molitve in človek 'akcije'. In, če vam kdo poreče, češ od molitve in premišljevanja ni kruha, mu pojasnite: res, je, toda daje moč, pogum, voljo in zanos, da si kruh pošteno zaslužimo … in še delimo!

Katja