Če bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: »Daj mi piti«, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.

Jn, 4, 10

Jezus se na poti v Galilejo ustavi pri Jakobovem studencu v Samariji. V deželi, kjer Samarijani z Judi ne marajo imeti stika, ogovori ženo in jo poprosi, da mu dá piti. Ob tem ženi pove, da vsakdo, ki pije  vodo iz tega vodnjaka, postane ponovno žejen, komur pa Jezus dá »vodo«, ne bo nikoli več žejen, kajti iz njegove vode bo nastal vrelec, ki žubori v večno življenje.

Seveda si je žena zaželela vodo, ki bi jo za večno odžejala. Vsakdo bi si želel takšno vodo in tudi takšen  kruh, od katerega ne bi bil nikoli več lačen, baterijo, ki ne bi bila nikoli prazna, avto, v katerega ne bi bilo potrebno dotočiti gorivo, takšno denarnico, ki ne bi bila nikoli prazna … Vendar pa Jezus ne ponuja »instant« rešitve za zemeljske težave, za zemeljsko lakoto in žejo. Učencem pove: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega ki me je poslal«. Jezus seveda ve, da naše telo potrebuje tudi kruh za potešitev lakote pa vodo za potešitev žeje, vendar nam v priliki poskuša povedati, da to ne sme biti naš končni cilj. Da to ni pot v večno življenje.

Za kakšno vodo pa mi prosimo Jezusa? Ali se želimo samo na hitro »odžejati« ali pa iščemo vodo, ki bo žuborela v večno življenje? Gospod, daj, da bi se tudi mi znali hraniti z voljo tistega, ki nas pošilja v ta svet. Da bomo vsak dan prepoznavali in izvrševali njegova dela.

Matej