»Gospod pa naj vodi vaša srca k ljubezni Božji in k potrpežljivosti Kristusovi«

2 Tes 3,5

Zahvalna nedelja nas vsako leto spomni na hvaležnost, na pojem, na katerega radi pozabljamo, saj imamo večino stvari za samoumevne. Ta samoumevnost pa lahko pogosto skrha prenekatere nekdaj dobre odnose. Včasih sem trdila, da ostajajo tri besede, ki niso nikoli odveč ali pa jih ni nikoli preveč: hvala, prosim in oprosti.

Ne vem, katera je »največja« med njimi, ne vem, če je katera bolj pomembna, vem pa, da delajo majhne čudeže. Kljub temu pa … jih slišimo vedno redkeje. Ker je pretežko, ker se marsikomu zdi, da se bo preveč ponižal, če bo izgovoril katerokoli od teh treh, ker je preprosto odveč, ker se nam zdi, da tako ali tako ne bo naredilo nobene razlike … Vsi pa vemo, sploh če zgoraj omenjene besede redno uporabljamo, da to še zdaleč ni res.

Priznati, da se tudi sam kdaj zmotim, da se tega dejansko zavedam ter da se mi ni težko za to opravičiti, je morda kdaj težko, a samo takrat, če smo preveč prepričani vase, v svojo popolnost in nezmotljivost, ko se pravzaprav že zelo spogledujemo z napuhom.

Prositi za pomoč je za marsikoga prav tako izredno neprijetna naloga; ker vse zmoremo sami, ker je spet tako težko pokazati svojo ranljivost in ker se nam pogosto zdi, da bi okolica morala kar sama videti, kaj potrebujemo ter sama od sebe priskočiti na pomoč. A tako seveda ne gre.

In potem je tukaj še hvala; na prvi pogled se zdi, da vsaj s tem nimamo težav. Pa vendar tudi na to radi pozabljamo, ker ne samo, da je vse samoumevno, pravzaprav nam kar pripada, za kar se pa res ni treba zahvaljevati. Včasih res ni potrebna huda znanost ali teološko razglabljanje, samo malo več medčloveške kulture, pa bi bil svet takoj lepši, sploh če ne bi ostali samo pri izgovarjanju »nekih« besed, temveč bi te odražale iskreno občutenje.

Julijana