»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

(Lk 9,20)

Jezus je nekoč svoje učence, ko je bil sam z njimi,  povprašal, kaj ljudje pravijo o njem. Povedali so mu, da eni menijo, da je Janez Krstnik, drugi mislijo, da je Elija, tretji pa ga imajo za enega od starodavnih prerokov. In potem je Jezus vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« In takrat je Peter brez oklevanja odgovoril: »Božji Maziljenec« (Lk 9,20).

Najbrž bi tudi danes vsak kristjan na vprašanje, kdo je Jezus, zelo hitro in brez pomisleka odgovoril, da je Jezus  božji Sin, Odrešenik. Če pa vprašanje malo razširimo in se vprašamo, kdo je Jezus zame, prav zame, kako se razodeva meni osebno, kako ga zaznavam v svojem osebnem življenju,  potem pa se odgovori najbrž vsaj malo razlikujejo med seboj.  

Glede na svoje izkušnje bi rekla, da sem Jezusa – Boga v različnih življenjskih obdobjih doživljala različno. Kot majhni deklici, ki med mašo sedi čisto blizu oltarja, se mi je zdelo, da je Jezus kot eden tistih angelčkov, ki so me gledali z vrha oltarja – skrivnosten, a vedno nekje blizu mene. Kasneje me je spremljal kot prijatelj, ki me nikoli ne zapusti, mi daje pogum v težkih trenutkih in se z menoj veseli mojih uspehov. Še kasneje me je začel nagovarjati v tišini meditacije oziroma kontemplacije in med branjem Svetega pisma.

Prav hvaležna sem Jezusu, da se je učlovečil, da je tudi On postal človek, saj nas prav zato lažje razume in je blizu tudi tistim, ki še niso zaznali njegovih dotikov.

Marjana