»Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila …«

Lk 7,13

Pravzaprav bi morali biti zelo hvaležni papežu Frančišku, da je razglasil leto Božjega usmiljenja. S tem nam je dal priložnost okrepiti zavedanje, da je Bog usmiljen (pomislim, kako sem danes  doživela usmiljenega Boga) in priložnost naučiti se Božje usmiljenje doživljati kot neprecenljivi dar, zlasti pri spovedi (spovedi se ne izogibam, temveč se je veselim).

Morda se ne zavedamo, kako hrepenimo po usmiljenju, in velikokrat ne prepoznamo potrebe biti usmiljeni do  drugih in do sebe. Zdi se, da smo zanemarjali ta dar in je zato usahnil, se posušil. Zato bo potrebno vložiti kar nekaj truda in poiskati Izvir, da bo potoček zopet zažuborel. Sicer smo  v  veliki prednosti, ker vemo kje iskati – namreč tam, kjer vemo, da bomo našli. In to je pri Bogu, ki je usmiljen. Potrebna je  ponižnost, da kot grešniki stopimo pred Gospoda z vso prtljago, ki nas ne vodi k dobremu, ker smo večino dobrega izgubili ali spregledali. Potrebno je tudi zaupanje, da imamo pri Njem vrednost, da Mu je mar za nas. Ker  iščemo Božje usmiljenje, verujemo, da tudi nam Gospod pravi »Vstani!«, ko nas vabi v svoj objem - v spovednico. Ko vstaneš,  nisi več »na tleh«, stojiš na svojih nogah, ki te bodo nesle tja, kamor bo želelo srce. Zato je zelo pomembno, da je naše srce napolnjeno z Božjo ljubeznijo, ki nas bo  vodila po poti, ki nam jo je Gospod pripravil. Na njej bomo imeli veliko priložnosti, da bomo tudi mi  usmiljeni do drugih.

Milena