»Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko …«

                                                                                                  Lk 18,9

Na zadnjih dveh srečanjih naše zakonske skupine smo se pogovarjali o temi »Otroke učiti ljubezni do bližnjega«.

Najbrž smo se vsi na tiho spraševali o uspešnosti učenja, saj več kot sami znamo, ne moremo dati naprej. Še zdaleč niso besede tiste, ki zadostujejo, naša dejanja pa so pogosto v nasprotju z njimi. Takšen model učenja, ko  teorija in praksa  ne hodita z roko v roki, ima preveč lukenj. Te se pa rade trgajo in skozi veliko luknjo padajo tudi lepe besede v prazno.

Ljubezen do bližnjega je tema, ki je naša življenjska sopotnica, aktualna v vseh življenjskih obdobjih. Zato ni nikoli prepozno dopolnjevati svoje znanje, si želeti pokrpati čim več lukenj in popraviti marsikatero zmoto. Sveto pismo nam bo pri tem v dragoceno pomoč. Ker je v njem zapisana Božja beseda, ji lahko popolnoma zaupamo. Naš Učitelj je namreč tudi naš Oče. Vemo, da smo Božji otroci in posledično bomo s ponižnostjo in spoštovanjem sposobni graditi nove mostove do bližnjih in popravljati poškodovane. To pa pomeni z ljubeznijo govoriti resnico, naučiti se govoriti o bolečih stvareh brez obtoževanja in prizadevanja bolečin drugim ljudem. Pomeni tudi, da se odpovemo pravici (ki smo si jo sami vzeli), da  kaznujemo tistega, ki nas je prizadel ali užalil. Pri tem se velja spomniti, da bo  »vsak, kdor se povišuje, ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,14b).

Kje se najdemo? Se v odnosu do bližnjih povišujemo ali ponižujemo? Hm ...?  Vprašajmo raje našega nebeškega Očeta

Milena