Jezus je ozdravil deset gobavcev, zahvalit se mu je prišel samo eden.

prim. Lk 17,18

Se tudi vam kdaj zgodi, da začnete nekaj ceniti šele takrat, ko tega več nimate? Velika dobrina, ki jo začnemo običajno pogrešati šele takrat, ko je več nimamo, je zdravje. Dokler smo zdravi, delamo, kar nas je volja, ko zbolimo, smo pripravljeni narediti vse, da bi si zdravje povrnili. Pripravljeni smo se celo dosledno podrediti navodilom zdravnikom glede uživanja hrane, pijače, gibanja in drugih priporočil. Žal je takrat velikokrat že prepozno, saj preventivne ukrepe, ki bi naše zdravje ohranjalo in na katere nas mnogi stalno opozarjajo že ko smo zdravi, takrat enostavno preslišimo.

Današnji evangelij nam predstavlja Jezusovo srečanje z gobavci. Gobavost sicer ni bolezen, ki bi jo dobili izključno na račun lastnih ravnanj, saj je nalezljiva. Med gobavci, ki jih je Jezus ozdravil in nami pa vendarle lahko potegnemo nekaj vzporednic. Jezus je ozdravil deset gobavcev, zahvalit se mu je prišel samo eden. Kot kaže, se je ostalim devetim gobavcem njihova ozdravitev zdela tako samoumevna, da se jim ni zdelo vredno, da bi se zahvalili Jezusu in počastili Boga. (prim. Lk 17,18)

Tako kot se je preostalim devetim gobavcem zdela povrnitev zdravja samoumevna, tako se tudi nam zdi, da je naše zdravje samoumevno. Enostavno premalo se zavedamo, da je takšno prepričanje varljivo. Že jutri lahko zbolimo in življenje se nam lahko obrne na glavo. Zato bodimo hvaležni za to, kar imamo, ne samo za zdravje, ampak za vse dobrine, ki so nam dane. Zahvaljujemo se Jezusu in ostanimo mu zvesti, kot pravi apostol Pavel v današnjem drugem berilu: »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali. Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil.« (2 Tim 2,8-13)

Andrej Štesl