»… pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo.«

Gal 1,7

V življenju se ponuja nešteto priložnosti za utrjevanje spoznanja o pomembnosti gradnje na trdnih temeljih. Pa naj bo to gradnja naselja, stanovanjskega objekta, mosta, ali pa gradnja družbe, družine, osebnosti, medsebojnih odnosov. Na trhlih temeljih se maje vse, kar je nad njimi, bi pa moralo biti stabilno, varno, stanovitno, krepostno, pravično, … Vsi »kozmetični« popravki nad takšnimi temelji se slej kot prej pokažejo kot močno zgrešeni, posledice pa hude za mnoge, največkrat nedolžne ljudi. Preobremenjena stavba, ki se je nedavno zrušila, je pod sabo pokopala ogromno nedolžnih ljudi, čeprav so ob razpokah še pravočasno opozarjali na nevarnost. Bog ve, koliko otrok je po tem dogodku ostalo sirot, koliko trpljenja so deležni svojci žrtev?

Doma pa v teh dneh odmevajo novi dogodki, ki odstirajo bleščeče zastore in kažejo sivo notranjost in vedno nove maske na obrazih ljudi, ki spreminjajo svoje vloge iz ure v uro. Koga si skušajo ti akterji dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Boga ne morejo pretentati, On namreč vidi v srce, nas ljudi pa lahko, če nimamo dobrih temeljev, seveda. Če nismo stanovitni, zlahka manipulirajo z nami; mi sicer ne krademo, pa vendar naivno držimo vrečo, v katero bašejo.

Posledice samovšečnosti in občutka vsemogočnosti okužijo posameznike do te mere, da si privoščijo vedno več – z lažjo, goljufanjem, s svojim položajem, avtoriteto. Pri tem pa se sploh ne trudijo dobiti Boga na svojo stran, prej dajejo občutek, da želijo zasesti Njegovo mesto in postaviti svoje kraljestvo, s svojimi pravili in redom. Želijo biti neodvisni, brez omejitev, …svobodni,…brez vesti…

Milena