Blagor tistim, ki niso videli,

pa so začeli verovati ...

Jn  20,29

Praznični dnevi so minili in življenje se vrača v vsakdanje tire.

Strašno trpljenje, a tudi zmagoslavno vstajenje našega Gospoda se me vsako leto močno dotakne. Praznovanje velike noči pa mi poleg veselja prinese tudi kanček žalosti, saj se še kako zavedam, da je bil vsak moj padec nov žebelj v Gospodovo ranjeno telo. Vendar spoznanje, da mi Jezus odpušča, da me ima rad, me napolni z mirom, ki ga ta svet ne more dati. Velikokrat sem podobna Tomažu, še posebno, ko stojim pred odločitvami, kaj storiti,da ne bom koga prizadela, ranila ...

Tako kot Tomaž si v takih trenutkih želim, da bi se v «živo« srečala z Jezusom in rešila vse svoje probleme.

K sreči so takšne želje  »kratke sape« in zavem se, da se bo potrebno ustaviti, odpočiti v Gospodu in se srečati z njim v ljubezni, tišini in molitvi.

Jezus je usmiljen, vedno znova odpušča, ker v nas vidi srce, ki je podobno njegovemu usmiljenemu, sočutnemu in razumevajočemu srcu.

Dragica