"Oče, grešil sem"

(Lk 15,18)

Premorem toliko ponižnosti kot izgubljeni sin, da prepoznam svojo krivdo in sprejmem odgovornost zanjo? To pomeni, da krivde ne želim prevaliti drugemu na ramena, temveč se z njo soočim in ji ne dovolim, da me obremenjuje. Ali sem morda bolj podoben/podobna drugemu sinu – sem užaljen(a)  in jezen/jezna in ne želim vstopiti v spravo? Za takšen odziv imam »opravičljive« razloge, seveda! Kljub tem zame opravičljivim razlogom trpim in nobena obrazložitev z druge strani me ne prepriča – vztrajam na svojem stališču. Užaljenosti in jezi se sčasoma pridruži neodpuščanje, nezadovoljstvo, žalost, nemir, črnogledost, … - pretežko breme, ki me vedno bolj pritiska k tlom in upravlja z mano.

Kaj mi je storiti?  Nočem nadaljevati hoje v to smer!  Smem pa  iti vase, kot je to  storil izgubljeni sin , spremeniti mišljenje in ko bom začel(a) misliti drugače, bom zmožen/zmožna tudi drugače ravnati. Napuh želim premagati s ponižnostjo in se osvoboditi vseh bremen!

Zakaj ne bi tudi jaz vstal(a) in šel/šla k Očetu?

Želim mu povedati, da sem spoznal(a)  svoj del krivde in da jo obžalujem. Odložil(a) bi svoje breme, se osvobodil(a) teže in pritiskov na duši in telesu.

Ja, to bom storil(a)!  Privoščil(a) si bom izkusiti takšen sprejem: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20b).

Milena