32. navadna nedelja - leto b

„Moka v loncu ne bo pošla ...“ 1 Kr 17,14

Zdi se, kot da se nad  nas zgrinjajo vse možne temine  tega sveta.

K tako imenovani krizi se pridružuje celo narava z zastrašujočimi ujmami.

Kljub vsemu velja, da naj bi  upanje  umrlo zadnje.  Tako nas uči Gospod in današnja Božja beseda je lahko še kako živa in dejavna, če le začutimo in zaživimo njeno  prežetost z zaupanjem v Božjo zvestobo in ljubezen. Prav je, da se v letu vere za to še posebej potrudimo.

Za zgled naj nam bosta vdovi iz današnjega prvega berila in evangelija, ki sta prav v tem zaupanju podarili zadnje, kar sta imeli za preživetje. Nenazadnje je tako ravnal tudi današnji godovnik sveti Martin, ki je v mrzlem zimskem jutru srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko poklonil, je prerezal svoj topli vojaški plašč in mu podaril polovico le-tega. To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve.

Kako pa je z nami, ki smo sredi  preživljanja burnih trenutkov na različnih področjih? Sama menim, da gre predvsem za krizo moralnih vrednot. Ne razmišlja se več, kaj je bistveno. Dušimo se v vsakdanjosti in nesmislu, namesto  da bi, kot prej omenjeni vzorniki, živeli drug za drugega ter za Boga v zaupanju, ljubezni in hvaležnosti.

Ustvarjeni smo vendar po Božji podobi. Na to moramo biti ponosni in hrepeneti moramo po tem, da bi mu bili resnično čimbolj podobni.

V dobrih delih bodimo stanovitni in neomahljivi, kot so bili prvi kristjani.

Vse to imejmo v mislih danes, ko bomo opravljali svojo dolžnost in pravico na voliščih. Izberimo moža po Božji volji, ki bo združeval omenjene vrednote, nas  povezoval in nam vlival upanje, ne glede na to, kdo in kaj smo.

Erika